Največji uspeh v vsej košarkarski zgodovini Šentjurja je naslov državnih prvakov, ki si ga je šentjurski kolektiv kot Košarkarski klub Tajfun priigral v sezoni 2014/15. Na začetku sezone je Tajfun osvojil še naslov superpokalnih zmagovalcev in zaigral v Jadranski ligi.

Pred tem je za najboljšo uvrstitev veljala uvrstitev v polfinale končnice v sezoni 2009/10. V pokalnem tekmovanju je šentjurski klub trikrat doslej igral v polfinalu (Ljubljana 2007, Celje 2013, Laško 2015). Uvrstitev v prvo slovensko ligo je bila dosežena v sezoni 1999/2000, od takrat pa je klub vseskozi njen udeleženec.

Šentjurska košarka se lahko pohvali kar s tremi igralci, ki so na evropskih prvenstvih mlajših selekcij posegli po medaljah (Davorin Škornik – zlato na EP do 20 let leta 2000 na Ohridu v Makedoniji, Stanko Sebič – zlato na EP do 20 let leta 2004 v Brnu na Češkem, Matej Krušič – bron na EP do 18 let leta 2006 v turškem Izmirju).

Prvi košarkarski vzornik Šentjurčanov je bil nedvomno Branko Čretnik, ki je v petdesetih letih igral za ljubljanski Železničar in zbral 10 nastopov za državno vrsto Jugoslavije. Med večje uspehe lahko štejemo tudi nastop Jureta Škorjanca v republiški reprezentanci na igrah bratstva in enotnosti (soigralec Jure Zdovc), bron Jožeta Prezlja na mladinskem državnem prvenstvu Jugoslavije. Sandi Čebular je prvi, ki je zaigral za člansko reprezentanco Slovenije, leta 2005 pa je zaigral za reprezentanco do 20 let tudi na EP v ruskem Čehovu. Za B reprezentanco so zaigrali Matej Krušič, Luka Lapornik in Domen Bratož. Davorin Škornik je leta 2001 igral na svetovnem prvenstvu do 21 let na Japonskem, Stanko Sebič pa leta 2005 na SP do 21 let v Argentini. Tadej Koštomaj je igral za reprezentanco mlajših članov (EP Nova Gorica 2007). Tadej Ferme je bil kapetan reprezentance do 20 let (EP Bilbao 2011). Med reprezentančne nastope lahko štejemo tudi udeležbo Jureta Škorjanca leta 1984 za slovensko mladinsko reprezentanco na igrah republik v Novem Sadu.

Stanko Sebič je s Krko osvojil naslov državnega prvaka v sezoni 2002/03. Za isti klub je v sezoni 2014/15 Luka Lapornik osvojil naslov državnega in pokalnega prvaka, sezono kasneje pa še en naslov pokalnega prvaka.

Kar nekaj igralcev šentjurske ekipe je sezono končalo na vrhu statistik. Damjan Novaković je bil v sezoni 2001/02 najboljši strelec lige. Sandi Čebular je bil leta 2006 najboljši strelec rednega dela lige, leta 2010 pa celotnega prvenstva. Igor Konjević je bil v sezoni 2018/19 najboljši strelec in najbolj koristen igralec rednega dela tekmovanja. Jimmie Lee Hunt II je bil leta 2007 najboljši strelec in podajalec 1. lige. Leta 2012 je bil za najboljšega igralca prvega dela lige razglašen Travis William Nelson, ki je bil tudi najboljši strelec in bloker. Andrej Maček je bil leta 2006 najboljši podajalec lige. Leta 2017 je bil Daniel Vujasinović najboljši podajalec lige, Malcolm Grant najboljši izvajalec metov za tri točke Khaliq Spicer pa najboljši bloker in tretji skakalec lige.

Teo Šimović je bil leta 2011 2. skakalec in 3. strelec lige. Patrick Ronald Rembert je bil leta 2012 2. podajalec lige. Marcus Angelo Crenshaw je bil leta 2010 2. podajalec in 3. strelec lige. Dragiša Drobnjak je bil leta 2015 najbolj koristen igralec finalne serije.

V A-2 ligi je bil v sezoni 1996/97 Husejin Kahveđić prvi strelec tekmovanja.

Uspešna so bila tudi dekleta. Prva Šentjurčanka, ki je zaigrala v 2. jugoslovanski ligi, in sicer v ekipi Rogaške Slatine, je bila Marjeta Čujež. Za najuspešnejšo košarkarico velja Alenka Potočnik Anžič, ki je s celjsko ekipo zbrala več naslovov državnih članskih prvakinj in precej nastopov za državno vrsto. V sezoni 1994/95 so mlajše pionirke OŠ Franja Malgaja pod vodstvom Nade Ađić osvojile 2. mesto v državi. V časih ŽKK Šentjur-Šmarje, pa so kadetinje, starejše in mlajše pionirke pod vodstvom Janija Čedeta, Boštjana Kočarja in Tatjane Kampuš večkrat osvojile 2. in 3. mesta. Slovenska rezprezentantka Lea Jagodič je športno pot začela pri ŽKK Šentjur-Šmarje.

Šentjurčani se uspešno udejstvujejo tudi kot trenerji. Dejan Mihevc je vodil kadetsko reprezentanco Slovenije. V Angliji je s pomočnikom Ožbejem Stanetom z London Leopards osvojil tamkajšnje prvenstvo in pokal, v matičnem klubu je posegel po naslovu prakov in superpokalu, pokal pa je osvojil tudi na Poljskem, kjer je bil razglašen tudi za trenerja leta. Boštjan Kočar je vodil državno vrsto kadetinj in s spletom okoliščin tudi članic. V šentjurskem klubu je igral tudi Celjan Zoran Martič, ki je kot trener reprezentance mlajših članov leta 1998 na EP posegel po srebru, leta 2000 na Ohridu pa celo po zlatu. Nenazadnje je bil naš dolgoletni igralec in trener Damjan Novaković, selektor slovenske mlade rezprezentance (2013, 2014 in 2015). Jan Šentjurc je kot pomočnik trenerja v Kopru leta 2019 osvojil kar pet lovorik.

Leta 2004 je Šentjur team (Sandi Čebular, Milan Sebič, Daniel Polenek in Sebastjan Germek) postal prvak 1. izvedbe DP v ulični košarki pri mladincih. 

Kadeti do 16 let so v sezoni 2007/08 pod vodstvom trenerja Ožbeja Staneta zasedli 5. mesto. V sezoni 1980/81 so kadeti zasedli 6. mesto – trener Danilo Razboršek.

Na Dnevu slovenske košarke oz. prireditvi All Stars sta kot člana šentjurske ekipe v zabijanju doslej zmagala Jimmie Hunt (2006) in Milan Sebič (2007).

Šentjur je v takrat novi hruševski dvorani februarja 1996 gostil kvalifikacijsko tekmo članskih reprezentanc Slovenije in Madžarske za evropsko prvenstvo.

Omembo si zasluži tudi dejstvo, da je bil v obdobju 1993-1996 Mirjan Bevc predsednik Košarkarske zveze Slovenije, šentjursko podjetje Alpos pa eden glavnih pokroviteljev.

Leta 1999 je izšel zbornik 30 let košarke v Šentjurju, ki ga je uredil Luka Hvalc.

Leta 2004 je Dejan Mihevc na Fakulteti za šport v Ljubljani diplomiral z delom Organizacijsko-strokovni model košarkarskega kluba Alpos-Kemoplast.

Od leta 2000, ko je bil izpeljan prvi, se vsak junij na memorialu, imenovanem po Alojzu Zalokarju, na zunanjem igrišču v šentjurskem športnem parku dobijo košarkarji, ki izkažejo tudi spoštovanje do preminulih košarkarjev oz. košarkarskih delavcev. Franc Krampl, Alojz Zalokar, Borut Jamernik, Zdenko Jug (1960-2007), Mitja Krajnčić (1978-2007), Slavko Hiti, Janko Zorko.

Košarkarski klub Šentjur je bil ustanovljen leta 1969, kot sekcija TVD Partizan. Prva trenerja ekipe, ki je igrala tekme na prostem na sedanjem igrišču za mali nogomet v športnem parku, sta bila Drago Cmok in Jože Pečenko. Po nekaj mesecih je trenersko mesto prevzel Leopold Škorjanc, ki je nalogo potem opravljal dolgo časa. V prvih letih se je klub postavljal na noge, leta 1973 pa se jim je uspelo uvrstiti v drugo republiško ligo, kjer so 1. maja 1973 z zmago 50 : 32 nad ekipo Prebolda dosegli prvi odmevnejši uspeh. Takrat so za Šentjur igrali: Žare Sotlar, Danilo Razboršek, Gorazd Voga, Dejan Bevc, Mirjan Bevc, Bojan Bevc, Lojze Zalokar, Franc Krampl, Jure Andrinek, Drago Mackošek, Marjan Dremšak, Roman Ščurek, Jože Hernaus, Slavko Hiti in Veljko Plavsteiner.

Srečanje “stari-mladi” leta 1976: Stojijo z leve: sodnik Roman Erjavec, Mirjan Bevc, Danilo Razboršek, Gorazd Voga, Jože Hernaus in Dejan Bevc. Čepijo z leve: Ivan Ljubej, Anti Šporar, Zoran Kladnik, Jože Prezelj, Zdenko Jug in Jani Jenšterle)

V sezoni 1980/81 je trener postal Danilo Razboršek, ki je lep uspeh, šesto mesto v Sloveniji, dosegel tudi s selekcijo kadetov, članska ekipa pa je največji uspeh v prvi polovici osemdesetih let dosegla z uvrstitvijo v osmino finala slovenskega pokala, kjer jih je izločil novomeški Novoles, zdajšnja Krka.

Skupinska fotografija po končanem turnirju leta 1985, na katerem so nastopili Smelt Olimpija, KK Šentjur in udeleženci delovne akcije Planina 85

Klub je konec osemdestih vseskozi bil blizu uvrstitvi v takratno prvo republiško ligo, a je v končnicah vedno bil nekoliko prekratek. Žal pa je v sezoni 1990/91 na tekmi z Laškim zaradi neporavnanih obveznosti prišlo do bojkota igralcev drugega polčasa. KZS je klub izključila in ga poslala v najnižji rang tekmovanja. Takrat je šentjursko košarko pri življenju praktično edini držal zdaj dolgoletni tehnični vodja Slavko Pečenko, ki je leta 1993 tudi nagovoril Petra Lapornika, ki je s svojim podjetjem Kemoplast prevzel pokroviteljstvo ter vodstvo kluba. Začel se je največji vzpon šentjurske košarke. Kot prvi tujec je v Šentjurju zaigral Zoran Agić iz Makarske.

Klub se je leta 1994 uspel uvrstiti v takratno B ligo, kjer je prvo sezono komajda obstal. Pred sezono 1995/96 je bila odprta dvorana v Hruševcu, kar je pomenilo nov zagon. Na trenersko klop je prišel Rudi Jerič, ki je s pomočjo nekaj okrepitev ekipo brez težav pripeljal v B-1 SKL.

28. februarja 1996 pa je v Hruševcu v kvalifikacijski tekmi za EP gostovala tudi slovenska reprezentanca, ki je visoko premagala Mađarsko.

Prva drugoligaška sezona je bila uspešna. Okrepljeni Šentjurčani so se celo uvrstili v končnico za A-1 SKL, kjer so bili šesti oziroma absolutno štirinajsti v državi. Slabši začetek naslednje sezone je pomenil spremembo na klopi, na katero je sedel takrat 29-letni Celjan Igor Pučko, ki je v naslednjih šestih letih dosegel največje uspehe v zgodovini šentjurske košarke.

Veterani Ponikve in Šentjurja na Zalokarjevem memorialu leta 2002

Veselje ob uvrstitvi v prvo ligo. Z leve: Andrej Maček, Robert Ribežl, Kristian Martinović, Boštjan Kočar, Peter Jovanovič, Benjamin Košak, Andrej Gajšek, Peter Maček, Dejan Tomažin, Dejan Lapornik in Igor Zorko

Klub je od nosilcev igre pred prvo sezono med elito zapustil Igor Zorko, v ekipo se je vrnil Husein Kahveđić, moštvo pa sta okrepila tudi Ilija Petrovič in Jadranko Čović, po nekaj krogih pa tudi tujec Živko Misirača.

Košarko je ponovno začelo podpirati podjetje Alpos, tako da je klub tekmoval pod imenom Kemoplast Alpos.

Na prvih dveh gostovanjih so Šentjurčani nesrečno izgubili za točko, v tretjem kolu, 7. oktobra 2000, pa so v Hruševcu proti Heliosu dosegli zgodovinsko prvo zmago v prvi ligi. Do novega leta so igrali s spremenljivim uspehom, nato pa so v nekaj odločinih tekmah zanesljivo zmagali in kaj kmalu je postalo jasno, da bodo zanesljivo ostali med elito. Prvo ime moštva je bil tujec Živko Misirača, med najboljšimi pa so bili tudi Novaković, Petrovič, Čović, Tomažin, Kočar… Na koncu je KK Kemoplast Alpos osvojil 8. mesto izmed 12 ekip (14 zmag : 18 porazov).

To je bila rezultatsko najuspešnejša sezona doslej, čeprav je bila ekipa vsaj po imenih nekoliko slabša kot leto poprej.

Šentjurski igralci  so blesteli v prvem delu, ki je potekal brez slovenskih ekip, ki so nastopale v Jadranski ligi, ko je tokrat Alpos Kemoplast zmagal kar 11-krat in bil drugi na lestvici. V ligi za prvaka, kjer so igrali tudi z Olimpijo, Krko, Pivovarno Laško in Slovanom, so slavili še štirikrat, kar je zadoščalo za skupno sedmo mesto v takratni Hypo ligi, po zmagi nad Slovanom pa niso bili daleč uvrstivi med četverico!

Najboljši strelec je bil Damjan Novaković (v prvem delu povprečje 22,4, v drugem 17,2), Ilija Petrovič je bil prvi asistent drugega dela lige (povprečje 4,1 asistence), Husein Kahveđić je bil peti skakalec lige, Boštjan Kočar deveti trojkar.

Končna uvrstitev KK Alpos Kemoplast: 7. mesto izmed 14 ekip (15 zmag : 17 porazov).

Ekipa, ki je z izjemo odhoda Vinka Rovšnika in Neđada Spahića ostala skoraj nespremenjena, je s pripravami začela dokaj pozno, kljub vsemu pa je v nekaj uvodnih kolih zanesljivo zmagala. V izenačeni konkurenci je bil nekaj časa obstanek še vprašljiv, toda po novem letu so košarkarji dobili nekaj odločilnih tekem in bili tudi blizu uvstitivi v ligo za prvaka. Na koncu so osvojili 9. mesto, v zadnji tekmi sezone, s katero se je od kluba poslovil dolgoletni trener Igor Pučko in kot se je izkazalo kasneje tudi nekateri dolgoletni nosilci igre (Novaković, Novak, Kahveđić), so 26. aprila 2003 premagali kranjski Triglav s 100 : 76.

Končna uvrstitev KK Alpos Kemoplast: 9. mesto izmed 14 ekip (16 zmag : 14 porazov).

Četrto prvoligaško sezono so Šentjurčani začeli s trenerjem Borisom Zrinskim in z napovedmi, da z obstankom ne bo težav …

V šentjurskem dresu sta kot okrepitvi zaigrala Rado Trifunović in Seid Hajrić, ki je bil eden najboljših igralcev lige, navduševal pa je tudi z izjemnimi skoki (s povrpečjem 8,9 2. mesto v ligi) in zabijanji. Zaradi slabših rezultatov so v rumeni dres oblekli še Stanka Sebiča, ki se ni prebil v prvo ekipo takrat evropske Krke in Daria Livajića, 210 cm visokega hrvaškega košarkarja.

Januarja je trenerske dolžnosti prevzel Matjaž Tovornik, ki si je skupaj z ekipo pred polnim Hruševcem v predzadnji tekmi zagotovil vsaj še enoletno podaljšanje šentjurske prvoligaške zgodbe.

Končna uvrstitev KK Alpos Kemoplast: 12. mesto izmed 14 ekip (10 zmag : 17 porazov).

To sezono je pričela delovati tudi spletna stran www.kksentjur.net.

Zaradi velikega prispevka šentjurski košarki je bila organizirana posebna poslovilna tekma za Huseina Kahveđića – Kafota, ki so se je udeležili številni nekdanji igralci, ki so nosili šentjurski dres.

Pred šesto prvoligaško sezono si nihče v klubu predstavljal, da jo bo klub končal v ligi za prvaka.

Ekipo je pred sezono okrepil prvi temnopolti igralec v zgodovini kluba, Jimmie Lee II. Hunt, ki kar dolgo ni mogel zgrešiti prostega meta. Na 15. dnevu slovenske košarke mu je uspelo zmagati v tekmovanju v zabijanju.

Po eksploziji v sezoni 2004/05 je Sandi Čebular v tej sezoni odigral konstantno in kot najboljši strelec lige, ki se je med sezono preimenovala v Ligo UPC Telemach, prestopil k Union Olimpiji. Izjemna sezona je uspela tudi Andreju Mačku, ki je bil najboljši asistent lige in je poleti prestopil k laškemu prvoligašu.

Veliko zaslug za visoko uvrstitev in prepoznaven slog igre, ki so mu bile večkrat priča polne hruševske tribune, je imel nekdanji igralec Damjan Novaković, ki se je prvič preizkusil v trenerski vlogi.

Klub je s postavitvijo razstave o šentjurski košarki obeležil 10. obletnico reprezentančne tekme med Slovenijo in Mađarsko.

Sedmo prvoligaško sezono so šentjurski košarkarji zaključili na 7. mestu lige za prvaka (14 zmag : 22 porazov), kjer jih je po odhodu tria Čebular-Maček-Ručigaj videl le malokdo.Za nameček so prvič zaigrali v polfinalu pokalnega tekmovanja, tako da lahko govorimo o najuspešnejši sezoni sploh.

Na koncu so se v klubu poslovili od kapetana Maria Novaka, ki je v Šentjurju odigral tri zelo uspešne sezone in od Američana Jimmieja Hunta, ki je bil najboljši strelec in podajalec lige! S trebuhom za kruhom je odšel tudi Elvis Kadić, v sosednji Zlatorog pa je “napredoval” Damjan Novaković, ki si je v prvih dveh letih trenerskega dela s prepoznavno igro, ki jo je gojila ekipa Alposa ustvaril visok renome.

Po dveh sorazmerno izjemno dobrih sezonah je bil KK Alpos Šentjur še bolj na očeh košarkarske javnosti. V reprezentančnih selekcijah so na mednarodnih tekmovanjih nastopili Tadej Koštomaj, Matej Krušič in Luka Lapornik. Pred pričetkom sezone je hruševska dvorana gostila močan mednarodni turnir z udeležbo državnih prvakov iz Domžal, evroligaške Cibone in ruske ekipe Ural Great.

Sezono je na trenerskem stolčku pričel Matjaž Čuješ, ki pa je tik pred novim letom podal ostavko. Nadomestil ga je mladi domači strokovnjak Boštjan Kočar, ki je v igralskih letih nosil tudi šentjurski kapetanski trak.

Dres šentjurskega ligaša so na novo oblekli nekdanji članski reprezentant Ervin Dragšič, Borut Grušovnik, ki se je precej ubadal s poškodbami, Primož Kobale, ki je bil najboljši strelec ekipe in Srboljub Nedeljković, ki je moral nase prevzeti breme borbe pod obročem. Nekaj tekem je odigral tudi Srb Mihajlo Delić, ki pa ni zadovoljil. Kmalu ga ja nadomestil sonarodnjak, ki je v Šentjurju navduševal v prvi prvoligaški sezoni Živko Misirača.

Klub je bil med sezono v samo enem mesecu kar dvakrat odet v črno. Najprej je v začetku decembra v tragični prometni nesreči preminil kondicijski trener Mitja Krajnčič, konec meseca pa še nekdanji košarkar Zdenko Jug.

Prvič doslej je šentjurski klub odigral domačo ligaško tekmo v novozgrajeni telovadnici na Ponikvi, kjer so bili 22. decembra igralci Alposa boljši od Sežancev.

Lep dosežek je na Dnevu slovenske moške košarke uspel Milanu Sebiču, ki je zmagal v tekmovanju v zabijanju.

Februarja se je šentjurski košarkarski jati pridružil Američan Rodrick Stevenson, marca pa mladi bosanski center Aldin Kadić, ki je kmalu pričel navduševati. Alpos je prvenstvo zaključil na prvem mestu lige za obstanek.

Končna uvrstitev: 9. mesto izmed 13 ekip (12 zmag : 18 porazov).

Za KK Alpos Šentjur so nastopili še: Mihajlo Delić, Tadej Ferme,Tadej Jug, Tadej Koštomaj, Luka Lapornik, Urban Palčnik, Anže Pelc, Robert Ribežl. Trenerja: Matjaž Čuješ in Boštjan Kočar.

Nekoč se je nekdo šalil, da se bomo uvrstili v prvo ligo. Potem se je nekdo šalil, da bomo premagali Olimpijo … Ravno to se je v jubilejni prvoligaški sezoni tudi zgodilo.

Kmalu po začetku sezone je ekipo okrepil Sandi Čebular, ki se je vrnil v matični klub in odigral najboljšo sezono doslej, saj je bil z 20,7 točke na srečanje najboljši strelec lige. Lepe predstave je kazal tudi ameriški branilec Marcus Crenshaw, ki je v svoji drugi šentjurski sezoni dosegal po 16,3 točk in 5,2 asistence na srečanje (2. v ligi). Nase je opozoril tudi Teo Šimović (BIH), ki je bil 3. strelec in 1. skakalec ekipe, ki se je po dveh sezonah za las uvrstila v ligo za prvaka. Tam je ob pravi košarkarski evforiji pod Rifnikom in Resevno prišla celo v naslednjo fazo tekmovanja – polfinale končnice, kjer so Šentjurčani izpadli po dostojnem upiranju ljubljanskemu evroligašu in kasnejšemu državnemu prvaku. Po sezoni se je od kluba poslovil doma vzgojeni član mlajših državnih reprezentanc Luka Lapornik.

Končna uvrstitev: 3.-4. mesto izmed 13 ekip (19 zmag : 19 porazov).

Za KK Šentjur so nastopili še: Edin Alispahić,Sandi Čebular, Tadej Ferme, Peter Jovanovič, Luka Lapornik, Klemen Oset, Anže Pelc, Urban Palčnik, Matic Rošer, Blaž Ručigaj in Milan Sebič. Trener: Damjan Novaković.

Pred ducato prvoligaško sezono je prišlo do menjave na predsedniškem položaju, saj je Igor Jecl nadomestil Jožeta Palčnika, ki je to funkcijo opravljal od leta 2002.

Tadej Ferme je bil poleti kapetan reprezentance mlajših članov na EP v Bilbau. Strokovnemu štabu se je v vlogi pomočnika trenerja pridružil dolgoletni igralec Robert Ribežl. Koordinator šole košarke je postal Klemen Zdolšek.

KK Šentjur je četrtič doslej sodeloval v ligi za prvaka, kjer ni okusil slasti zmage. Ameriški košarkar Travis Nelson je bil s povprečjem 17,5 najboljši strelec Lige Telemach, po rednem delu pa je prejel tudi priznanje za najboljšega igralca. Hrvat Igor Marić je s povprečjem 13,9 zasedel 5. mesto. Američan Patrick Rembert je bil s povprečjem 5,1 drugi najboljši podajalec lige. Šentjursko občinstvo je s povprečjem nekaj nad 500 na tekme prihajalo v največjem številu v ligi!

Končna uvrstitev: 6. mesto izmed 12 ekip (12 zmag : 16 porazov).

Za KK Šentjur so nastopili še: Ivan Držić, Davor Gradič, Tadej Ferme, Ivica Jurković, Matevž Magušar,  Klemen Oset, Anže Pelc, Mladen Primorac, Milan Sebič in Nejc Škoberne. Trener: Damjan Novaković.

14. prvoligaška sezona bo ostala v spominu po krčevitem boju za obstanek in številnih kadrovskih spremembah. Članska ekipa je sezono začela s hrvaškim trenerjem Ivanom Stanišakom, ki se je po četrtem kolu poslovil. Do angažmaja Živka Ljubojevića je ekipo vodil pomočnik Robi Ribežl, drugi hrvaški trener v sezoni pa je v Hruševcu ostal dober mesec dni in ni vpisal zmage. Tik pred novim letom ga je nadomestil še tretji Hrvat Edi Đelalija, s katerim si je ekipa Tajfuna v dodatnih kvalifikacijah z Elektro, Lastovko in Plamo-pur priigrala obstanek.

V šentjurski ekipi sta sezono začela Američan Cameron Hodges in Tadej Horvat, ki sta odigrala pol ducata tekem. Poleg njiju sta kot novinca prišla Luka Milovac in Uroš Zadnik. Decembra je za tri tekme vskočil Bošnjak Mirza Ahmetbašić. Ekipi so se pridružili še Marko Vranjković, Hrvat Luka Petković in Srba Uroš Veličković, ki je bil na koncu sezone najboljši strelec ekipe, ter Nenad Tomašević.

Končna uvrstitev: 11. mesto izmed 12 ekip po 2. delu tekmovanja; 1. mesto v kvalifikacijah za obstanek (vse skupaj 14 zmag : 18 porazov). V tej sezoni so na igrišče poleg omenjenih na igrišče vstopili še: Matija Cehnar, Timotej Cuk, Ivan Držić, Nik Kajtna, Anže Pelc, Mladen Primorac, Milan Sebič, Stanko Sebič in Emir Zimić.

Košarkarji Tajfuna so v sezoni po osvojitvi naslova državnih prvakov osvojili še naslov superpokalnih zmagovalcev. V Škofji Loki so bili boljši od novomeške Krke.

Poleg tekmovanja v državnem prvenstvu, kjer so vstopili v drugem delu, in pokalnem tekmovanju je šentjurska vrsta nastopala še v dveh mednarodnih tekmovanjih: pokalu FIBA Europe in ligi ABA. Domače tekme je Tajfun zaradi omejenih kapacitet v matični dvorani igral v celjskem Golovcu, kjer je bil z dobrimi 2.000 gledalci na tekmi s Crveno zvezdo dosežen rekord gledanosti domačih tekem.

V pokalu FIBA Europe je v predtekmovalni skupni F igral s češkim Nymburkom, danskimi Bakken Bears in irsko Hibernio in na koncu zasedel tretje mesto.

V ligi ABA je Tajfun sezono začel nad pričakovanji in po nekaj tekmah zasedal celo 5. mesto. Po težavah s poškodbami se je začela serija porazov in na koncu je ekipa s sedmimi zmagami zasedla zadnje mesto.

V državnem prvenstvu je Tajfun po srditem boju z 1:2 v zmagah v četrtfinalu končnice izpadel proti ljubljanski Olimpiji.

Za Tajfun so igrali: Tomaž Bolčina, Domen Bratož, Ceola Clark III, Sandi Čebular, Žiga Debelak, Dragiša Drobnjak, Ivan Držić, Amar Ejup, Sebastjan Germek, Marko Pajić, Jake Parker, Terrel Allen Parks, Milan Sebič, Stanko Sebič, Igor Tratnik in Emir Zimić. Trenerski štab: Dejan Mihevc, Ožbej Stane, Robi Ribežl in Matevž Koleša.

Dodajmo, da je v tem letu iz našega kolektiva prvič prišel športnik leta v Občini Šentjur, in sicer je to postal Milan Sebič.

Po mednarodni sezoni 2015/16 je velika večina igralcev želela ostati na podobni ravni in zapustila klub. Uprava je dolgo iskala trenerja, saj iz bosanskega Kaknja niso želeli izpustiti Josipa Pandže. Naloge trenerja je prevzel Zadrčan Krešimir Bašić.

Prenovljena ekipa je sezono začela z gostovanjem v slovaških Levicah v okviru pokala Alpe Jadran. Po prvi tekmi državnega prvenstva je ekipo zapustil Ivan Držić, po drugi tekmi pa je sledila prekinitev sodelovanja s trenerjem. Za eno tekmo je vskočil Robi Ribežl, potem pa je trenersko krmilo prevzel Jurica Golemac. Iz ekipe so se poslovili: Dejan Milašinović, Keon Moore in Fredrick Thomas. Na novo so prišli: Jaka Brodnik, Daniel Vujasinović in nekaj kasneje še Aleksandar Petrović ter Emilio Banić. Nazadnje se je moštvu pridružil Tomaž Jereb.

Sodelovanje v mednarodnem tekmovanju se je končalo v prvi fazi, Tajfunu pa se je v državnem prvenstvu za malo izmuznila uvrstitev v ligo za prvaka. V skupini za obstanek je prepričljivo ohranil status prvoligaša in zasedel končno osmo mesto med 12 ekipami.

Za člansko ekipo so poleg imenovanih igrali še: Žiga Debelak, Amar Ejup, Žiga Fifolt, Malcolm Grant, Matic Maček, Milija Miković, Mirza Sarajlija, Milan Sebič in Khaliq Spicer. Ekipo so spremljali še pomočnika Robi Ribežl in Jan Šentjurc, kondicijski trener Matevž Koleša, maser Gregor Zdolšek in uradni predstavnik Dejan Fideršek.

Na koncu je bil Vujasinović najboljši podajalec lige, Grant najboljši izvajalec metov za tri točke, Spicer pa najboljši bloker in tretji skakalec.

V 19. prvoligaški sezoni je KK Šentjur po nekaj letih sodeloval zgolj v obeh domačih tekmovanjih. Ekipo je drugo sezono zapored vodil Jakša Vulić. Šentjurčanom se za las ni uspelo uvrstiti v šestčlansko ligo za prvaka, v ligi za obstanek pa je po dobrem začetku prišlo do padca, osvojitve tretjega mesta v štiričlanski ligi za obstanek oz. končnega 9. mesta, in na koncu do nesodelovanja v četrtfinalu.

Hrvaški branilec Davor Konjević je bil večkrat izbran za igralca kola, po rednem delu tekmovanja pa jebil  najboljši strelec lige in tudi najkoristnejši igralec po zbiru indeksnih točk.

Tretjo sezono je odigral Tomaž Jereb, ki je nosil tudi kapetanski trak. Drugo sezono zapored je v Šentjurju odigral Miloš Pešić, kakor tudi Žiga Jurček. Kot povratnik se je v matičnem klubu na položaju centra udejstvoval Matej Krušič, ki je po tej sezoni zaključil s kariero, med njo pa je izdal pesniški prvenec. Na centrskem položaju je zaigral bosanski igralec Emir Ahmedović, ki si je z dobrimi igrami prislužil poziv v reprezentančne akcije. Sezono je v Šentjurju začel Američan Michael Harmon, zaključil pa jo je Royce Woolridge. Na krilnem položaju je igral mednarodni izkušeni Dejan Čigoja. Kot novinca sta v Hruševcu igrala še Jernej Ledl in Jan Strmčnik. Od mladih moči sta na parket stopila še: Luka Gunzek in Luka Verhovšek.

Kot pomočnik trenerja je deloval Ožbej Stane, kondicijski trener Matevž Koleša, fizioterapevt Luka Mirnik, uradni predstavnik Dejan Fideršek.