Pokal Spar

KK Šenčur Gorenjska gradbena družba

:

KK Šentjur

Košarkarska zveza Slovenije
Liga Nova KBM
Nakup vstopnic preko spleta
  • Facebook
  • Twitter
  • Instagram

Novice

Intervju z Robijem Ribežlom

objavljeno 26.3.2017, kategorija: člani

Objavljamo pogovor z našim nekdanjim dolgoletnim igralcem in sedaj že nekaj let trenerjem pri mlajših selekcijah oz. pomočnikom glavnega trenerja, ki je izšel pri lokalnem časopisu Šentjurčan. 

 

Robi Ribežl oziroma »Riba«, kot mu pravijo v košarkarskih krogih, je eden izmed igralcev, ki so bili košarkarskemu klubu Tajfun zvesti največ let. Danes igralsko kariero uspešno nadaljuje pri delu z mladimi in kot pomočnik Jurice Golemca pri članih.
 

V šentjurskem prvoligašu delujete že dlje časa. Prej kot igralec, sedaj ste trener. Kako se spominjate začetkov v šentjurskem dresu?

»K Šentjurju sem prišel v sezoni 1999/2000. Takrat sem kot mlad igralec prišel v neko novo sredino in to že samo po sebi predstavlja šok. A ko sem okolje spoznal malo bolje in videl, da so me ostali igralci sprejeli, sem se kar ujel. Klub je bil dobro organiziran, z zastavljenim vodstvom, s številnimi privrženci, ki jim je košarka veliko pomenila. Lahko rečem, da so bili občutki dobri, sezona pa je bila na koncu zgodovinska, saj smo se prvič uvrstili v prvo košarkarsko ligo, kjer Tajfun vztraja še danes.«


Kakšen ste bili kot igralec? Če se prav spomnim, ste blesteli pri metih z razdalje?

»Res je, rad sem imel mete za tri točke in lahko rečem, da sem bil v košarkarskem svetu znan kar kot »šuter«. Igral sem na položajih branilca in krila. Takrat so bili neki drugi košarkarski časi, zase mislim, da sem vedno bil zelo srčen igralec, dal svoj maksimum na parketu. Te srčnosti danes ni več zaslediti ...«


Dandanes je športni vzor številnim mladim Goran Dragić. Ob katerih košarkarjih pa ste vi odraščali?

»Kot mulci smo seveda spremljali ligo NBA. Obstajalo je rivalstvo med New Yorkom in Houstonom, ki sta leta 1994 igrala v velikem finalu. Kot nekega svojega igralca, sem si izbral branilca New Yorka, Johna Starksa. Tu so bili seveda še domači vzorniki. Bil sem na številnih tekmah Olimpije, ki je takrat veljala za evropsko inštitucijo. Med njenimi igralci bi morda izpostavil Dušana Hauptmana.«


Kako gledate na politike večine klubov v prvi ligi, da raje v svoje moštvo pripeljejo tuje košarkarje, domačim igralcem pa ne namenijo preveč minutaže?

»Glede na to, da na trgu ni dovolj kvalitetnih slovenskih igralcev, sam proti prihodom številnih Američanov in ostalih tujcev nimam nič. Po drugi strani pa je res, da se slabo dela z mlajšimi generacijami. Oziroma so te mlajše generacije več ali manj brez pravega cilja. Dandanes je težko dobiti mladega fanta, starega na primer 17 let, ki se nekoč vidi v resnem igranju članske košarke oziroma v profesionalnem športu. Včasih se mi zdi, da določeni starši otrokove želje celo zavirajo. Velikega krivca vidim tudi v slovenskem šolstvu, ki mladim igralcem ne dovoljuje, da bi trenirali več. Otroci so danes preobremenjeni. Včasih smo s šolo zaključili ob enih, danes otroci iz šol prihajajo ob treh, štirih popoldne. Treba bi bilo najti neko primerno rešitev in pomagati vzpostaviti boljšo korelacijo med šolo in športom.«

Se da danes od košarke v Sloveniji živeti?

»Mislim, da je to mogoče. Je pa res, da je takšnih košarkarjev pri nas, v domačih ligah, le peščica.«

Pri KK Tajfun ste v dvojni vlogi. Vlogo pomočnika Jurice Golemca imate pri članski ekipi, vodite pa tudi mladinsko in kadetsko ekipo. Katero vlogo opravljate raje?

»Ne bi izpostavljal katere od zadolžitev. Jaz vselej rad zmagujem, pa naj si bo to pri kadetih, mladincih ali članih. Moja naloga je, da naredim vse, kar je v moji moči, da dosežemo zmago. Konec koncev je prav zmaga tista, ki te napolni z veseljem in ti vlije dodatnih moči.«

Verjetno je delo z mladostniki svojevrsten izziv. Morate kdaj igrati tudi vlogo pedagoga?

»Obstaja razlika med delom z mladinci in s člani. Če pri današnji mladini nisi sposoben prevzeti tudi vloge pedagoga, je težko početi karkoli povezanega s športom. Nenazadnje je velikokrat treba dobro premisliti, kaj boš rekel, da otroci tega ne bi razumeli kot žalitev ali celo degradacijo svoje osebnosti. To delo zahteva veliko vzpodbude in potrpljenja.«

Kako pred tekmo motivirate mladince? In kako člane?

»Na področju motivacije nekih bistvenih razlik ni. Je pa res, da pri članih delamo s profesionalci, torej športniki, ki za svoje delo prejmejo plačilo in je že to lahko dovolj dobra motivacija. Pri mlajših je pa več neke verbalne spodbude, da se otroci najdejo v športu in da jih košarka osrečuje.«  

Znani ste po svojem humorju izven igrišč. Na tekmah vas pogosto vidimo, ko ste na klopi eden izmed najbolj dejavnih. So čustva pomemben del športa?

»Čustva spremljajo šport na vsakem koraku. Tudi sam sem zelo čustvena oseba in tistega, kar čutim, ne skrivam. Lahko rečem, da so čustva pomembna v športu.«

V sezoni 2013/2014 ste ob številnih menjavah trenerjev nekajkrat dobili priložnost voditi tudi člansko moštvo KK Tajfun. Se v prihodnje vidite tudi v vlogi glavnega trenerja?

»Seveda, nekoč si tudi sam želim voditi člansko moštvo.«  

V Tajfunu ste vztrajali in z njim dosegli največji uspeh. Naslovu državnih prvakov je sledila še liga ABA. Kako se spominjate te izkušnje in izkušnje v mednarodni konkurenci?

»Ob osvojitvi naslova prvaka smo doživeli evforijo, ki nas je spremljala na vsakem koraku. Kot malemu klubu nam je uspelo spisati čisto pravo pravljico, na nas je bil ponosen ves Šentjur. Tudi vse, ki smo to zgodbo soustvarjali, bodo nek ponos in posebni občutki spremljali vse življenje. Bili smo eden izmed kamenčkov v mozaiku, ki je tako osrečil vse privržence Tajfuna. Izkušnja v ligi ABA je bila nekaj posebnega. Mislim, da so od začetka staroselci v ligi na nas gledali zviška in nas podcenjevali. Šele ko smo v nadaljevanju nanizali nekaj zmag, so nas nehali obravnavati kot nepomembnega palčka. Ne glede na končni razplet, mislim, da smo korektno odigrali vse tekme in marsikomu povzročili tudi nekaj sivih las. Košarkarski sredini z območja celotne nekdanje Jugoslavije smo pokazali, da v ligi nismo naključno. Odločitev za udejstvovanje je bila po mojem prepričanju čisto v redu poteza.«  

Verjamem, da med številnimi obveznostmi ne najdete dovolj časa ... Pa vendarle, s čim se sprostite v prostem času?

»Prostega časa ni veliko oziroma skoraj nič. Te trenutke najraje izkoristim za druženje s svojo življenjsko sopotnico, saj je skupno preživet čas vreden največ.«  

Vaša življenjska spremljevalka je Miša Marinček, prva vratarka rokometnega kluba Krim in slovenske reprezentance. Kakšno je skupno življenje dveh športnikov?

»Šport prinese številne obveznosti, kot so potovanja, treningi in včasih se v celem mesecu z Mišo vidiva štirikrat ali petkrat. Če časa za videvanje ni, pa skrbiva, da se redno slišiva po telefonu in sva ves čas povezana. Kadar nama obveznosti to dopuščajo, pride ona k meni v Celje ali pa grem jaz v Ljubljano. Jaz podpiram njo pri njenem delu, ona pa mene. Miša tako včasih pride na tekmo v Šentjur, tudi jaz pa si rad pogledam kakšno rokometno tekmo. Navkljub vsemu nama uspeva, so morda zato tisti skupni trenutki bolj sladki.«

D.V.
 

<< nazaj


Tajfun Planina Intercom Celje Telekom Slovenije Gostišče in prenočišča Bohorč Štajerski val Radio Rogla Šentjurske novice Mastroj Zavarovalnica Triglav, d.d. ADEPO Trgovine KEA AHAC DOMGRAD Energojug Hidrosvet Kladnik Protect trade Studio LIST TOMGRAD Gorenjska banka
Občina Šentjur

©2003-2018 KK Šentjur. Vse pravice pridržane.