Pokal Spar

KK Šentjur

:

KK Šenčur Gorenjska gradbena družba

Košarkarska zveza Slovenije
Liga Nova KBM
Nakup vstopnic preko spleta
  • Facebook
  • Twitter
  • Instagram

Novice

Pogovor z Jurico Golemcem

objavljeno 11.1.2017, kategorija: člani

Vabljeni k branju intervjuja z našim glavnim trenerjem, ki je izšel v zadnji številki lokalnega časopisa Šentjurčan.

Jurica Golemac je poznano ime na slovenskem košarkarskem zemljevidu. 39-letni Hrvat je kot košarkar obredel velik del Evrope, danes pa kot trener vodi šentjurski Tajfun. Ob zaključku leta smo ga povabili na pogovor in izvedeli marsikaj zanimivega.


V svoji profesionalni karieri kot igralec ste videli številne države, od Rusije, Turčije, Italije, Grčije, Izraela ... Vam je bilo kje še posebej lepo?

»Vsaka država ima svojo kulturo, običaje, religijo in je na svoj način lepa. Gotovo sem veliko pridobil s tem, ko sem igral v različnih državah. Videl sem velika in lepa mesta, kot so Istanbul, Jeruzalem, Berlin, Atene, Rim in srečen sem, da sem vsaj nekaj časa preživel v vsakem izmed njih. V posebno lepem spominu mi je ostala Grčija, kjer sem tudi preživel največ časa, dobra tri leta in pol. Mislim, da sem se tam počutil najbolj domače. V Atenah sem igral pri Panathinaikosu in Panelliniosu, nato sem šel igrat še na Rodos.«

Dolgo časa ste preživeli tudi v Sloveniji. Najdlje ste bili pri Olimpiji, ki je takrat sodila v evropski vrh. Kako se spominjate tistih časov?

»Pri Olimpiji sem začel profesionalno kariero, bila je moj prvi klub in podobno kot prve ljubezni, je ne pozabiš kar tako. V Ljubljani sem se naučil res veliko, se ustvaril kot igralec. Vesel sem bil, da sem prišel v takšno sredino, ki je bila takrat ena izmed najboljših izbir za mladega igralca. Vsi, ki smo takrat igrali pri Olimpiji, smo si ustvarili vrhunske kariere, nekateri še danes aktivno igrajo košarko.«

Po tem, ko ste leta 2013 zaključili s profesionalno kariero, ste v zadnjih sezonah dejavno zajadrali v trenerske vode. Izkazali ste se kot pomočnik pri Ciboni in v gruzijski reprezentanci. Gotovo je delo pri Tajfunu nov izziv v karieri?

»Tajfun je zdrava sredina in želi postati resen klub. Takoj ko je prišel stik z uprave šentjurskega kluba, smo se pogovorili. Videl sem, da imajo strategijo za nek dolgoročni razvoj. Ugotovili so, da sestava ekipe pred sezono ni bila najbolj posrečena, zato so želeli karseda hitro ukrepati. Ponudba je predstavljala izziv in sem jo z veseljem sprejel.«

Je težko preiti s profesionalnega igralca košarke do trenerja?

»Mislim, da preskok ni pretežak. Sam vidim, da je mogoče bolje, da se čimprej opredeliš, ali po koncu kariere želiš postati trener. Takrat so stvari še sveže, še vedno si aktivno vpet v košarkarsko dogajanje. Sam sem kmalu po tridesetem letu kot izkušen igralec začel na košarkarsko igro gledati drugače. Opazoval sem trenerje, vpijal njihovo znanje, podelil tudi kakšen nasvet mlajšemu igralcu. Kmalu po koncu kariere sem začel delati kot pomočnik, kjer sem spet odnesel veliko in pridobil nekatera pomembna znanja. Mislim, da je lažje, če takoj preskočiš iz igralskih v trenerske vode.« Celotno kariero ste nekako razpeti med Slovenijo in Hrvaško.

Bili ste član slovenske reprezentance na treh evropskih prvenstvih in se z njo veselili tudi največjega uspeha (4. mesto na EP 2009). Za Hrvaško reprezentanco niste zaigrali nikoli. Kakšni so spomini na te dni?
»Takrat so bili časi drugačni. Ko smo s še nekaterimi igralci prišli kot mladinci v Slovenijo, smo prejeli tudi državljanstvo in potne liste. Ker mi je Slovenija dala vse, v prvi vrsti priložnost in znanje, pa tudi odlične pogoje za delo, sem čutil dolžnost do nje in sem brez problema sprejel igranje v slovenski izbrani vrsti. Kot Hrvatu mi je do neke mere žal, da nikoli nisem oblekel dresa svoje domovine, a ker sem za Slovenijo že igral na uradnih tekmah, realne možnosti po tem nastopu niti ni bilo. A svoje odločitve ne obžalujem, Slovenija je imela ves čas odlično reprezentanco, z nekaterimi najboljšimi igralci v Evropi. Ostaja grenak priokus, ker nam je na Poljskem leta 2009 tako malo zmanjkalo, da bi prišli do medalje. S slovenskimi igralci smo takrat stkali pristne odnose, vedno ko se vidimo, je to veselo srečanje. V bolj rednih kontaktih sem s Sanijem Bečirovićem in Primožem Brezcem, tudi ostali še vedno ostajajo vpeti v slovensko košakarsko dogajanje, tako da se srečujemo ob parketu.«

Ravno na omenjenem evropskem prvenstvu ste v četrtfinalu premagali svojo domovino Hrvaško. Je bila tekma še posebej nabita s čustvi?

»Tekma je bila nekaj posebnega. A kot večkrat poudarim, ko igraš proti bratu, najbolj grizeš. Sam dodatnega pritiska pred tekmo nisem čutil, bolj obžalujem dejstvo, da me slovenski štab v igri na tisti tekmi ni pustil igrati dlje časa. Mislili so, da bom podlegel pritisku in čustvom. Ampak če si profesionalec, se vselej želiš dokazati, igra proti svojim pa je lahko dodatna motivacija.«

Kako poteka tipični dan pri KK Tajfun? Se redno vozite v domači Zagreb?
»Med tednom sem večinoma tu, v Šentjurju. Vsak dan imamo jutranji trening, ki traja uro in pol. Gre za delo v fitnesu ali pilimo individualno tehniko. Sledi čas za kosilo in krajši počitek. Trener se nato pripravi na popoldanski trening, analizira nasprotnika in pripravi določene taktične zamisli. Sledi ekipni trening, po treningu pa strokovno vodstvo kluba čaka še analiza treninga. Veliko dneva tako niti ne ostane. Zadovoljen sem s svojima pomočnikoma Robijem Ribežlom in Janom Šentjurcem, ki mi pogosto olajšata delo. Fanta delata dobro, tako da se nanju lahko zanesem.«

Ostane kaj časa tudi za sprostitev?
»Časa ni preveč. Pri meni košarka ni samo delo, je tudi hobi, tako da sprostitve ne pogrešaš preveč. Če imam kaj časa, pogledam kakšno tekmo Evrolige ali podobno. Kakršenkoli prost dan pa izkoristim za odhod na Hrvaško, k družini.«

Kako se počutite v Šentjurju? Mesto se ne more primerjati z Zagrebom … Vam je tukaj všeč, se počutite domače?

»Pri vas mi je všeč, počutim se domače. Ljudje so me sprejeli, vidi se, da se spoznajo na košarko in cenijo delo domačega košarkarskega kluba. Pri njih cenim njihovo prijaznost in domačnost, počutim se dobrodošlega.«

Tajfun ste prevzeli v slabem stanju in uspeli vrniti veselje v domačo dvorano. Je bilo treba fante za to dodatno motivirati? Ste dvignili intenziteto treningov?

»Rekel bi, da kar kombinacija vsega skupaj. Mislim, da smo sedaj na dobri poti k neki konstantnosti. Ne gre niti brez poškodb, ki so zmotile naš ritem. Potrebujemo še čas za trening, da v miru popravimo nekatere stvari, ki še niso na ustrezni ravni. Na srečo smo zadeli z okrepitvami, ki smo jih pripeljali med sezono. Nesrečno jo je po le nekaj odigranih tekmah skupil Jaka Brodnik, ki je verjetno že zaključil sezono. Tu so še številne majhne poškodbe, s katerimi se srečujemo tedensko. Pogledujemo še proti kakšni okrepitvi, ki bo v ekipo prinesla mirnost in zmagovalni duh. Sam se držim filozofije, da nas samo trdo delo vodi na pravo pot. Nekaj nihanj v igri še bo. Veliko igralcev se prvič preizkuša v slovenski ligi in zanje to predstavlja dodatno težavo. Želim si, da do konca sezone rastemo z ekipo in se rezultatsko ustalimo.«

Ekipa se je od začetka sezone okrepila, zamenjalo se je nekaj igralcev in sedaj ste moštvo, ki lahko premaga vsakogar v ligi. Lahko pogledujete proti ligi za prvaka? So apetiti kaj narasli?

»Potrebujemo predvsem stabilnost, ki je do sedaj še nismo povsem osvojili. Mislim, da na rezultat ne smeš gledati le skozi prizmo položaja na lestvici, ampak moraš na vsako tekmo gledati kot na poglavje zase. Po zelo slabem štartu sedaj nekoliko lažje dihamo, premagali smo ekipe, ki se borijo za obstanek. Tudi od mest, ki vodijo v ligo za prvaka, nismo več daleč. Želim, da gremo v vsako tekmo, kot bi bila zadnja. Korak po koraku želimo gledati naprej, narediti selekcijo že za prihodnjo sezono. Štart v sezono je zelo pomemben in če stavimo na prave karte za prihodnjo sezono že letos, bomo v boju za vrh že na začetku. Imeli smo nekaj smole, ko smo izgubili z nekaj točkami razlike, v Šenčurju so nam manjkali nekateri igralci ... Lahko bi bili tudi višje. Do konca sezone si želim predvsem stabilnosti, če pa se bo ponudila kakršnakoli priložnost, jo bomo sprejeli z odprtimi rokami.«

Kot trener ste ob igrišču zelo čustveni. Kakšen pa je Jurica Golemac na treningu? Zahteva od svojih igralcev veliko ali jim pusti kaj svobode?
»Svobodo je igralcem treba pustiti, a le do določene mere. Na treningu zahtevam disciplino in odgovornost. Igralci se morajo zavedati, da so profesionalci. Košarka je resda igra z žogo, nam pa pomeni tudi delo. Sam sem vselej igral pri zelo zahtevnih trenerjih in tudi danes želim uravnotežiti disciplino in neko zdravo mero improvizacije v igri.«

Glede na to, da smo v prazničnih dneh, kaj sporočate našim bralcem? Kaj osebno si vi želite v novem letu?
»Kot vedno, mislim, da je najpomembnejše zdravje, ki ga privoščim vsem ljudem. Naj bodo ljudje v Šentjurju srečni in veseli, naj uživajo tudi na naših tekmah. Tudi sam si želim osebne sreče in zdravja, nasmeha svoje družine. To je najpomembnejše, za ostale stvari lahko poskrbimo sami. Na športnem področju pa si želim čimmanj poškodb svojih igralcev in dosego zastavljenih ciljev.«

(D.V.)

 

<< nazaj


Tajfun Planina Intercom Celje Telekom Slovenije Gostišče in prenočišča Bohorč Štajerski val Radio Rogla Šentjurske novice Mastroj Zavarovalnica Triglav, d.d. ADEPO Trgovine KEA AHAC DOMGRAD Energojug Hidrosvet Kladnik Protect trade Studio LIST TOMGRAD Gorenjska banka
Občina Šentjur

©2003-2018 KK Šentjur. Vse pravice pridržane.