Košarkarska zveza Slovenije
Liga Nova KBM
Helios Alpe Adria Cup
Nakup vstopnic preko spleta
  • Facebook
  • Twitter

Novice

Pogovor z bratoma Sebič

objavljeno 2.4.2016, kategorija: člani

V branje ponujamo pogovor z Milanom in Stankom Sebičem, ki je bil objavljen v zadnji številki Šentjurčana.

 

Brata Sebič sta šentjurski košarki dala veliko. Oba nepopustljiva garača v obrambi, ki jima več kot osebna statistika pomeni ekipni uspeh. Milan je šentjurskemu prvoligašu predan že vso svojo profesionalno kariero, Stanko pa se je v domači klub vrnil v sezoni 2012/13. Ko sta se njuni poti ponovno združili, se je tudi Tajfun začel vzpenjati proti vrhu slovenske košarke.

Bratske naveze so v slovenski košarki zadnje čase zelo moderne. Spomnimo na brata Dragić, pa brata Murić in brate Lorbek, ...

Mednje seveda sodita tudi Milan (M) in Stanko (S) Sebič, ki sta moči združila v KK Tajfun in z njim lani presenetila vse.

 

Kakšni so bili vtisi ob lanskoletnem zmagoslavju? Sta pridobila nove oboževalce?

M: »Zagotovo nihče v Šentjurju ni pričakoval takega zmagoslavja. Niti sami. Toda občutek ob tem neverjetnem dosežku je bil res nekaj posebnega.«

S: »Se strinjam. Niti sami nismo verjeli, da lahko dosežemo kaj takega. Toda v prvem delu sezone smo dosegli 19 zmag ob samo enem porazu in tudi sami začeli verjeti v uspeh.«

M: »Nas pa košarkarje KK Tajfuna sedaj ljudje, ki niso neposredno povezani s košarko, prepoznajo na ulici. Predvsem starejši, ki so tekme spremljali po televiziji.«

S: »Na ulici te pozdravi kdo, ki ga sam sicer ne poznaš. Ni pa nekega pretiranega obleganja oboževalcev«.

 

Letos sta se s soigralci preizkusila v regionalni ligi ABA in na evropskem tekmovanju pod okriljem FIBE. Je liga ABA izpolnila vajina pričakovanja?

S: »Eno sezono sem sicer v jadranski ligi že odigral, še v dresu Krke. Lahko rečem, da je kakovost lige na kar visokem nivoju. V medijih sicer vlada prepričanje, da je nekoliko slabša kot pred leti, jaz pa mislim, da ni tako. Nekatera tuja, zveneča imena so zamenjali mladi, perspektivni igralci, ki pa so željni dokazovanja.«

M: »Sam sem se s tovrstnim tekmovanjem srečal prvič in lahko rečem, da je za mano zanimiva izkušnja. Že po samem finančnem vložku izstopajo ekipe, ki so na koncu osvojile vodilna mesta – to so Budučnost, Crvena zvezda in Cedevita. Gre za ekipe, ki so nadpovprečno močne tudi na evropskem košarkarskem zemljevidu. V Sloveniji se v dani situaciji s tako močnimi ekipami ne moremo kosati, a upam, da se bo Tajfun v ligi ABA še kdaj preizkusil.«

 

Igrali ste tudi po tri tekme na teden. Se je med sezono že poznala utrujenost?«

S: »Razen dveh, treh igralcev, ki so morali igrati po 30 minut na tekmo, je z ostalimi trener Mihevc dobro rotiral. Tako se pretirana utrujenost ni poznala. Je pa bila sprememba glede na prejšnjo sezono, ko smo igrali po eno tekmo na teden, očitna. Poznala so se še potovanja, igrali smo vse od Skopja na jugu, do Bakkna na Danskem.«

M: »Ker v zadnjem letu uskljajujem redno službo in profesionalno igranje košarke, sem s trenerjem pred sezono sklenil dogovor, da ne bom odigral vseh gostujočih tekem. Zaradi številnih poškodb v ekipi sem po svojih močeh vskočil. Bilo je naporno, a igranju proti najboljšim ekipam regije se ne odpoveš. Velikokrat sem si pri delodajalcu izboril kakšen dan dopusta, za izkazano zaupanje sem tudi iskreno hvaležen.«

S: »Vso sezono objektivno ne moreš igrati v najboljši formi. V tekmovanju, kot je liga ABA, pa je stalnost zelo pomembna. Kot je omenil Milan, pa so nam ponagajale še številne poškodbe. Praktično ni bilo igralca, ki ne bi izpustil kakšne tekme. Verjamem, da bi v popolni postavi končali precej višje, kot smo. Sedem zmag v takšni konkurenci ni malo, v številnih izenačenih tekmah smo potegnili kratko ...«

M: »Prelomnica je bila tekma v Novem mestu. Krko smo praktično že spravili na kolena, nato pa smo izgubili že dobljeno tekmo. Za nameček je takrat poškodbo obnovil še Clark in nanizali smo serijo samih porazov. V tako izenanačeni konkurenci so odločale malenkosti.«

 

Verjetno pa so ekipi Tajfuna dodatno energijo dajali tudi navijači, ki so se udeleževali domačih tekem in gostovanj. Kaj igralcem pomeni taka podpora?«

M: »Takšna podpora mi pomeni zelo veliko. Navijači so stali za nami, tudi ko nam ni šlo. Znajo ceniti našo borbenost in spregledajo kakšno napako igralcev. Bili so v Beogradu, Laktaših, Zadru, ... Upam in pričakujem, da se bomo za njihovo podporo odkupili v nadaljevanju sezone.«

S: »Predvsem mi je v spominu ostalo navijanje naših navijačev v Beogradu. Čeprav jih je bilo malo, so preglasili domače občinstvo. Tako so prebudili še domače navijače in igrati v takem vzdušju mi je bilo v veliko veselje.«

 

Verjetno se bosta strinjala, da je bilo v ligi ABA najboljše igrati v domači dvorani, sploh kadar so bile tribune polne. Kaj pa gostujoča prizorišča? Se vama je katero še posebej vtisnilo v spomin?

S: »Dvorana Pionir v Beogradu ima svojo težo že zaradi imena. Presenetilo me je, kako veliko in lepo dvorano ima Igokea v Laktaših ...«

M: »Ne pozabi še na tisto v Skopju. Res sem bil presenečen, ko sem videl, kakšne razmere za delo ima konkurenca. Predvsem dvorane v večjih mestih so velike, funkcionalne. Malodane luksuz.«

S: »Ne moremo pa se pritoževati niti nad našimi razmerami. Klub se je resnično potrudil in nam zagotovil razmere, primerne tekmovanju. A po drugi strani je igranje v Celju na nek način tudi pomenilo gostovanje. Vse treninge z izjemo tistih pred tekmo smo namreč opravili v Hruševcu.«

 

Stanko, po zgodovinski sezoni med jadransko druščino, ste se malce nepričakovano odločili za tekmovalno slovo. Kakšni so razlogi?«

S: »Lani poleti sem se poročil. Žena dela v Ljubljani, tam imava tudi stanovanje in treba je gledati tudi na prihodnost. Vožnja v prestolnico in nazaj je utrujajoča, sploh po napornih treningih. Že na začetku sezone sem s klubom sklenil dogovor, da če najdem primerno delovno mesto za svojo izobrazbo ekonomista, se odpovem profesionalnemu igranju košarke. Želel sem ostati vsaj do konca sezone v državnem prvenstvu. A ponudila se je priložnost za delo, v konkurenci delovne sile na tržišču te v teh časih nihče ne bo čakal ...« 

 

Odločitev je torej zorela nekaj časa in ni bila sprejeta čez noč?

S: »Ne. Je pa bila povezana s tem, ali bom dobil delo ali ne. Če bi zaposlitev prišla v domačem Šentjurju, bi se s soprogo prilagodila, sam pa bi kot brat Milan poskusil združevati športno in karierno pot.«

 

V karieri so bili lepi, verjetno pa tudi manj lepi trenutki. Verjetno je zadnja zgodba s KK Tajfun v ospredju. Kaj pa kakšna malo manj lepa zgodba?

S: »Zagotovo je ta neverjeten uspeh s Tajfunom tisto, kar mi bo ostalo v najlepšem spominu. Sicer pa med večje uspehe štejem še naslov evropskega prvaka z reprezentanco do 20 let, pa naslove državnega prvaka s Krko. Na Dolenjsko sem odšel že kot mladinec, Krka je bila takrat na vrhuncu, sam pa v ekipi nisem imel vidne vloge. Sledil je padec kluba in tudi ponovni vzpon, z mojim vidnejšim prispevkom. Tudi na Polzelo imam lepe spomine, nastopile so sicer finančne težave, a so bili korektni in mi dolg poplačali. Nekaj grenkega priokusa je pustila le kraja osebnega vozila. Na parkirišču pred dvorano na Polzeli so mi sredi belega dne odtujili avto, ki zaradi ne prevelike vrednosti ni bil niti kasko zavarovan.«

 

Kako se bo pri vas, Milan, in pri ekipi KK Tajfuna poznala bratova odsotnost? Skupaj sta namreč preživela kar nekaj sezon.

M: »V članski ekipi skupaj igrava od sezone 2012/13, ko se je Stanko vrnil v domači klub. Vesel sem bil njegove vrnitve, tako sva več časa lahko namenila skupnemu druženju doma. Se pa odhod vsakega igralca sredi sezone ekipi zelo pozna. Verjamem, da se bo poznal tudi Stankov odhod oziroma upokojitev. Na parketu in zunaj njega ga bodo pogrešali tudi soigralci, saj se je z vsemi dobro razumel. S fanti bomo stopili skupaj in s svojo igro poskrbeli, da bomo karseda pokrili delež v mozaiku, ki bi ga sicer prispeval Stanko.«

 

Je med vama z bratom, ko sta bila mlajša, kdaj vladalo rivalstvo? Kakšen odnos imata danes?

S: »Znotraj ekipe, mislim, da tega rivalstva ni bilo. Jaz sem že igral za člane, Milan je bil še pri mladincih. Morda sva kdaj odigrala kakšno partijo bolj na nož na igrišču, v igri 1 na 1.«

M: »Rivalstvo je bilo mogoče bolj očitno, ko sva oba igrala pri članih, ampak za različne klube. Jaz pri Šentjurju, Stanko pa pri Krki ali Polzeli. Na teh tekmah sva se pogosto tudi medsebojno pokrivala, saj igrava na isti poziciji.«

S: »Sva pa tudi, ko jaz nisem igral pri Tajfunu, vsaj po telefonu ohranjala vsakodnevni stik. Ko sem se vrnil v matični klub, sva živela skupaj doma in normalno je, da se na brata navežeš.«

M: »Imava celo isti krog prijateljev, s katerimi se druživa zunaj parketa. Mislim, da bomo vsi pogrešali Stankovo družbo.«

S: »Na nek način bom jaz še bolj pogrešal Milana, Šentjur in tukajšnje znance. Imam tudi prijatelje v Ljubljani, nekatere še v Novem mestu. V Šentjur se bom gotovo še vračal.«

 

Stanko, glede na to, da je bilo vaše slovo od parketa za širšo javnost nekoliko presenetljivo, lahko pričakujemo poslovilno tekmo?

S: »Na nek način je bila moja zadnja tekma proti Igokei poslovilna tekma. Teden dni pred tekmo sem izvedel za možnost zaposlitve, obvestil vodilne v klubu, ki so mi dejali, da naj odigram še eno tekmo. Bila je zelo čustvena, navijači so nenehno vzklikali moje ime. Na koncu tekme so mi podarili navijaško majico, jaz pa njim svoj dres. Z umetniškim delom so me presenetili tudi člani uprave.«

 

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?

S: »Na prvem mestu je že prej omenjeno novo delovno mesto in vse v povezavi z novo kariero. S soprogo si želiva ustvariti tudi lepo skupno bivališče in počasi ustvariti družino. Več časa bo tudi za kakšno smuko.«

 

Milan, sezono v domači ligi nadaljujete brez brata Stanka in Dragiše Drobnjaka. Verjetno boste ponovno prevzeli kapetanski trak. Kaj pričakujete od tekmovanja?

M: »Verjamem, da bodo v klub pripeljali še kakšno okrepitev, počasi se bo vrnil tudi Zimić. Vsem želimo dokazati, da smo še vedno dobra ekipa in nikakor nismo za odpis. Z dobrim vzdušjem, s podporo naših navijačev lahko tudi letos dosežemo lep uspeh. Nekaj govora o kapetanskem traku je s trenerjem že bilo, a bi se rad pogovoril še s soigralci, da bomo enotni. Sem optimist, verjamem v ekipo in lahko obljubim, da bomo dali vse od sebe. Videli bomo, kam nas bo to pripeljalo.«

 

Milan, vi že dobro leto usklajujete kariero košarkarja in redno zaposlitev, tudi Stanko se je spogledoval s podobno možnostjo. Se samo od košarke v Sloveniji ne da živeti?

M: »Prideš v takšna leta, ko potegneš črto in spoznaš, da na tako visokem nivoju, ki bi omogočal zaslužek za vse življenje, ne boš igral. Prvo zaposlitev je pri 35, 40 letih zelo težko najti, sploh če nimaš ustreznih izkušenj. Je pa to »dvojno življenje« zelo stresno za telo. Zjutraj vstajam ob petih, iz službe se vrnem ob pol treh, nekaj pojem, ujamem nekaj spanca in grem na trening. Tu so še tekme, vožnje na gostovanja ... Primanjkuje mi predvsem spanca in časa, da bi se spočil. Sem tudi oseba, ki pri sebi ne sprejema polovičarstva, ampak želim od sebe dati vedno sto odstotkov. Tako včasih zmanjka časa za popolno regeneracijo.«

S: »Težko je usklajevati oboje. Igrava vendarle na profesionalnem nivoju, ki od človeka zahteva kar visoko pripravljenost. Sam bi verjetno težko usklajeval dve službi. Kot je rekel že Milan, počasi se ozreš v prihodnost in želiš pridobiti tudi delovni izkušnji za svojo izobrazbo. To še posebej velja zame, saj sem ekonomist, konkurenca na trgu delovne sile pa je velika. Kljub temu, da bom pogrešal igranje košarke, mislim, da sem sprejel pravo odločitev.«

 

b: David Vogrinc, f: Jure Godler

 

 

<< nazaj


Tajfun Planina Intercom Celje Telekom Slovenije Gostišče in prenočišča Bohorč Štajerski val Radio Rogla Šentjurske novice Mastroj Zavarovalnica Triglav, d.d. ADEPO Trgovine KEA AHAC DOMGRAD Energojug Hidrosvet Kladnik Protect trade Studio LIST TOMGRAD Gorenjska banka
Občina Šentjur

©2003-2018 KK Šentjur. Vse pravice pridržane.