Košarkarska zveza Slovenije
Liga Nova KBM
Helios Alpe Adria Cup
Nakup vstopnic preko spleta
  • Facebook
  • Twitter

Novice

Dejan Mihevc: Ljudje smo in ne stroji

objavljeno 8.1.2016, kategorija: člani

V januarskih Šentjurskih novicah so objavili intervju z osebnostjo leta 2015, za kar je bil razglašen glavni trener naše članske ekipe.

  
S trenerjem Dejanom Mihevcem je Košarkarski klub Tajfun doživel to, kar so mnogi le upali in sanjali. Ravno z njim so Šentjurčani postali državni prvaki in zapisali največji uspeh v zgodovini šentjurske košarke. Z neverjetno energijo so se lotili tudi nove, letošnje sezone, v kateri se uspešno borijo tudi proti klubom z bistveno večjim proračunom.


Pod vodstvom Mihevca, ki izvrstno opravlja svoje delo in vse to prenaša na igralce in ostale člane ekipe, dokazujejo, da je denar sicer nujen, a da lahko zmagajo tudi proti velikim. S prijateljstvom, dobrim vzdušjem, z ekipo, ki deluje povezovalno.


In kar je še bolj pomembno kot športni uspehi naših košarkarjev, je dejstvo, da je košarka pove-zala Šentjurčane. O njej govori mladina v šoli in verniki po maši. Iz domov starejših občank se sliši glasno navijanje, ko spremljajo tekmo po televiziji. Namesto o vremenu se poslej na ulici pogovarjajo o zadnji tekmi naših košarkarjev, Šentjur ali Šenčur ni več vprašanje.


Vse to je verjetno botrovalo odločitvi vas, spoštovani bralci, da za naj osebnost Šentjurskih novic izberete Dejana Mihevca. Ta je še posebej izpostavil navijače, ki spodbujajo s tribun, in vse ostale v mestu, ki jim odprejo vrata in jih podprejo. Čeprav so bili med prazniki v domovini, šentjurski košarkarji od praznovanja niso imeli kaj dosti, saj so igrali tekme, na prvi dan novega leta pa so se odpravili na pot v Podgorico.


Piše: Metka Pirc

 

Veliko nazivov so vam že podelili kot košarkarskemu trenerju, dvakrat ste bili izbrani tudi za trenerja leta v Angliji in Sloveniji. A s tem, ko ste postali naj osebnost Šentjurskih novic, vam je svoje priznanje dala tudi lokalna skupnost in pokazala, da ceni vaše delo. Kaj vam pomeni to priznanje?

 

Po eni strani mi to pomeni največ od vseh priznanj, ki jih je bilo kar nekaj. Eden izmed pomembnih razlogov je dejstvo, da je to priznanje podeljeno v mojem rojstnem kraju in da izbirajo ljudje, ki te dejansko poznajo.

 

Kaže tudi, da ima naše delo globlji in večji pomen. Naše športne rezultate čutim v utripu Šentjurja. Pot od evforije lanske sezone se ne le nadaljuje, ampak še stopnjuje. Vesel sem, da v Šentjurju vlada pozitivna klima, da košarka kot šport daje kraju pozitivno noto in je povezala Šentjurčane. Kljub temu da je Šentjur majhno mesto, kažemo veličino, tudi ko igramo v dvoranah, ki so dvakrat večje, kot ima Šentjur prebivalcev.

 

Kako pa je delati v domačem kraju?

 

Po svoje je težko, predvsem zato, ker kadar delam drugje, se koncentriram le na svoj posel. Oddelaš svoje delo in greš naprej. V domačem kraju pa imaš dom, družino, pričakovanja in pritisk je večji. Poskušam, da se med delom s tem ne obremenjujem preveč, in skušam vse to izkoristiti v svoj prid.

 

Izjemno veliko mi pomeni podpora družine in dejstvo, da sem doma, to le še olajša. Družina je tista, iz katere črpam svojo energijo in entuziazem do dela. Lažje sem to, kar sem. Vedno poudarim, da je človek lahko uspešen le, če dela po svojih načelih, principih in ne poskuša biti nekdo drug.

 

Pa vendar je bila vaša družina tudi na preizkušnji. Ko ste delali v Angliji, ste dobili prvega sina.

 

Bilo je kar pestro. Ko sem drugo leto delal v Angliji, sem dobil prvega sina. Zadnje tri mesece smo bili tam skupaj, tako da je tudi on že okusil slast tujine. (smeh)

 

Sicer pa je trenerski posel in kruh športnikov nasploh zelo specifičen. Nimamo klasičnega delavnika, zahteva veliko prilagajanja, odpovedovanja, veliko smo od doma, a hkrati potrebujemo ravno doma maksimalno podporo. Velikokrat rečem, da trenerski posel ni le služba, je način življenja cele družine in to zahteva odpovedovanje in prilagajanje. Če greš na to pot z družino, ki ti sledi in te podpira, ti je veliko lažje. Le zahvalim se lahko svojim, da me podpirajo. Otroka že kažeta kaj interesa za košarko?

 

S tem sicer nisem obremenjen. Starejši Žan Aleksej, ki je star štiri leta, je sicer v košarki, a pred žogo ga bolj zanimajo kmetija, stroji. Žan je naš velik navijač, ima svoj dres in boben, pozna marsikoga iz navijaške skupine Šentjurskih vitezov in se ponosno pozdravlja z njimi. Pravi je, res. Mlajši Jakob Aleksander je star leto in pol in on vidi samo žogo, nobene druge igrače ne potrebuje. Ko stopim doma skozi vrata, komaj reče ’ati, koš’ in nato že gre proti svojemu košu ter hoče, da z njim igram košarko. Cele dneve meče na koš. Čeprav sploh ne vem, od kod takšna zagnanost. (smeh)

 

Sprva ste bili v atletiki in ste se šele kasneje odločili za košarko.

 

Obiskoval sem Osnovno šolo Franja Malgaja, kjer sem treniral veliko športov, od nogometa, košarke, do rokometa in atletike. Po osnovni šoli sem na pobudo trenerja Vlada Artnaka več poudarka dal atletiki, saj sem imel poškodbo kolena in sem se moral izogibati kontaktnim športom. Logična izbira je bila, da nadaljujem z atletiko, bil sem državni prvak in v reprezentanci, a srce me je vleklo v kolektivne športe. Predvsem v obdobju, ko se je šentjurski košarkarski klub uvrstil iz druge v prvo ligo, sem bil med navijači. Vedno sem si želel, da bi se v Šentjurju kdaj zgodilo to, kar se je sedaj. Želel sem biti del vzdušja, a v drugi vlogi. Ko sem šel na Fakulteto za šport, sem dosti časa vložil v pridobivanje znanja. Bil sem v Ameriki, se učil pri številnih trenerjih in mislim, da se mi to sedaj vrača. Verjamem, da se vse vrne, če korektno in pošteno delaš. Kot trener pa je najbolj pomembno, da si izboriš spoštovanje, avtoriteto. To je predpogoj za dobro delo. Ko ravno govorite o avtoriteti ... Slišati je, da trenerji nasploh igralcem radi prepoveste uporabo mobilnih telefonov in zabave pred tekmo, ker to slabo vpliva na igro.

Kakšne taktike pa imate vi, da motivirate fante?

Red in disciplina sta osnova vsakega sistema, da lahko normalno funkcionira in tako je tudi v športu. To lahko dosežeš na različne načine. Ključ do vsega pa je spoštovanje in to je predpogoj za trdni odnos.

 

Na primer pri obrokih, ko jemo, niso dovoljeni telefoni. Tako sem se odločil predvsem zato, ker smo ekipa in včasih smo skupaj neprestano tudi po tri dni. Vsi vemo, da danes po cele dneve lahko visimo na telefonih, od interneta in socialnih omrežij smo odvisni. Zamislite si, kako bi bilo, ko bi 18 oseb sedelo za isto mizo, vsak s svojim telefonom. Sedaj, ko jih nimamo, se normalno pogovarjamo in to dela ekipo močnejšo. Igralci si več povedo med sabo in se bolj povežejo. Imam tudi demokratični pristop in upoštevam ideje ostalih članov ekipe, a ko je treba sprejeti odločitev, se zavedam, da le ta mora biti moja in zanjo odgovarjam sam. Nimam pa težav, če da kdo dobro idejo in če ocenim, da je v redu, jo sprejmem.

 

Na trenerski klopi delujete zelo umirjeno in le redko se razjezite. Ko se, tudi na tribunah vsi vedo, da je bilo nekaj hudo narobe.

 

Trener mora svoje delo narediti čez teden na treningu. Tekma je odraz tega, kar se je delalo čez teden, kako ekipo pripravimo na nasprotnika. Med tekmo je treba le voditi. Če je trener miren in zbran, lažje vodi, ima stvari bolj pod kontrolo. Včasih pa je treba povzdigniti glas, da se igralce malo prebudi. Če se na nekoga nenehno dereš, sčasoma postane to nekaj normalnega in se ne odziva več. Če se zadereš, ko je res treba, takrat pa je učinek.

 

Marsikaj se sliši na tribunah, navijači so vsi po malem trenerji, komentirajo se sodniške odločitve in vedno znova se sprašujejo, kako je možno, da profesionalni igralec zgreši proste mete. Razkrijte nam skrivnost?

 

Tribuna je mesto, kjer se lahko sproščajo občutki in tudi prav je tako. Igralci in trenerji imamo seveda raje pozitivno spodbudo in ko se navijači zavedajo, da se vsak izmed nas trudi po svojih najboljših močeh, da vsak v vsakem trenutku daje svoj maksimum in to s pozitivno namero, je tudi nam lažje. Tudi če imamo kdaj slabo tekmo, skušamo dati vse od sebe, včasih je nasprotnik enostavno boljši.

 

Vesel sem, da imamo v Šentjurju takšne navijače, ki naše delo cenijo in spoštujejo in nas spod-bujajo tudi takrat, ko nam ne gre najbolje. To je res dober občutek in ti v težkih trenutkih da še dodatno energijo. Tekma prinaša dodatni pritisk, soočamo se z zelo kakovostnmi obrambami in tako pride tudi do zgrešenih metov. A vse to daje košarki čar. Ne moremo naprej napovedati, kdo bo vse zadel in kako se bo izteklo. Vsak lahko vsakega premaga, ker je vsakič nov dan.

 

Košarka je kolektivni šport in od veliko dejavnikov je odvisno, kako se bo iztekla posamezna tekma. V ekipi imamo 12 igralcev, vsak izmed njih se je zjutraj zbudil na svoj način. Mogoče so se skregali doma, ali so poškodovani, bolani. Vse to je treba pred tekmo odstraniti in iz vsakega iztisniti največ. Ljudje smo in ne stroji. Če bi funkcionirali kot stroji, šport ne bi bil zanimiv, tako pa je nepredvidljiv. Izgubljena ali dobljena žoga, skoki, točke, vse to so zame individualne statistike. Na koncu šteje le skupni rezultat. Dokler vsi delajo za to statistiko in za ta rezultat, smo dobra ekipa.

 

<< nazaj


Tajfun Planina Intercom Celje Telekom Slovenije Gostišče in prenočišča Bohorč Štajerski val Radio Rogla Šentjurske novice Mastroj Zavarovalnica Triglav, d.d. ADEPO Trgovine KEA AHAC DOMGRAD Energojug Hidrosvet Kladnik Protect trade Studio LIST TOMGRAD Gorenjska banka
Občina Šentjur

©2003-2018 KK Šentjur. Vse pravice pridržane.